Barbara Grum

CERKEV SVETE URŠULE

1. Uvod

Že kot otrok se spomnim, da smo se z ostalimi vrstniki v vasi, kjer živim velikokrat lovili ali igrali skrivalnice. Prostor za zganjanje norčij smo si izbrali kar pri cerkvi, saj je okoli nje ravno prav velik travnik za skakanje sem ter tja.

Nekega dne se je eden izmed otrok spotaknil ob kamen, ki je molil ven iz trave. Naša domišljija je bila takoj na višku in tako smo bili prepričani, da bi to moral biti del nagrobnika in, da smo se ves čas podili po prostoru, kjer je nekoč bilo pokopališče.

Takrat je to za nas bila avantura, ker smo se potem še vsaj en teden ubadali s kamnom in ga z vsemi možnimi pripomočki poizkušali izkopati. Toda, ko smo kos ravnega kamna kaj hitro izruvali, se je naša avantura v stilu petih prijateljev zaključila.

Tako je sedaj meni dana priložnost, da raziščem in sestavim danes še preostale drobce zapisov o podružnični cerkvi svete Uršule, na katero me veže veliko več, kot le ta seminarska naloga.


Slika 1: Pogled na cerkev svete Uršule

2. Legenda o zavetnici cerkve

Mučenka Uršula naj bi se rodila v 3. stoletju v Angliji, umrla pa naj bi v Kölnu v Nemčiji.

Zato je sveta Uršula tudi zavetnica Kölna. Poleg tega pa tudi mladine, učiteljic in vzgojiteljic, univerz v Parizu in Coimbri, trgovcev s suknom, bolnih otrok, za dober zakon in mirno smrt.

Z legendo o svetnici Uršuli je tesno povezano enajst tisoč tovarišic, ki so s svojo voditeljico odšle v skupno smrt. Zdaj vemo, da število enajst tisoč izvira iz napake pri branju in, da bi bilo pravilneje enajst. Izročilo o življenju in smrti svete Uršule in njenih tovarišic je večinoma legendarnega značaja, le jedro ustreza resničnosti.

Uršula je bila angleška kraljeva hči. Že kot mlado dekle je zaobljubila večno devištvo, vendar jo je oče zaročil z nekim krščanskim plemičem. Po nekaterih izročilih je bilo mlademu princu ime Eterdij. Legenda pripoveduje, da je Uršulinemu ženinu cesar v zameno za njegovo zvestobo podaril kos zemlje, današnjo Bretanijo v Franciji. Tu se je Eterij nameraval naseliti s svojimi prav tako krščanskimi vojaki in si ustvariti novo domovino. Uršula in žene vojakov naj bi kasneje z ladjo prišle za njimi.

Uršulo in "enajst tisoč tovarišic" naj bi med vožnjo na celino zajel  hud vihar in jih odnesel v ustje Rena. Od tam so ženske odjadrale po Renu navzgor proti Kölnu, ki so ga takrat zasedali Huni. Vojščaki naj bi ženske surovo napadli, jih trpinčili in nato pobili. Uršulo naj bi si zaradi njene izredne lepote zaželel hunski kralj in je zato ostala pri življenju. Ker pa se vladarju ni hotela prepustiti, so jo ubili s puščico. Ko so vojščaki vse device pomorili, je z neba prišlo "enajst tisoč" angelov in Hune pognalo v beg, tako vsaj pripoveduje legenda.

Kristjani iz Kölna so kristjanke pokopali, nad grobom pa postavili cerkev in jo posvetili sv. Uršuli. Uršula in njene mučenke so najverjetneje umrle v 3. ali 4. stoletju, morda okoli leta 304.


Slika 2: Zavetnica cerkve-SvetaUršula

V cerkvi svete Uršule v Kölnu so danes stene polne relikviarijskih vdolbin in prekrite s človeškimi kostmi. Našli so jih leta 1106 pri širjenju kölnskega mestnega obzidja in menili, da pripadajo "enajst tisoč devicam."

3. Lega podružnične cerkve svete Uršule

Podružnična cerkev svete Uršule se nam v pogled razpre, če se peljemo iz Ljubljane proti Grosuplju po tako imenovani "stari Dolenjki". Cerkev leži na griču severno od Škofljice, v vasi, imenovani Lanišče. Stoji na severnem robu vasi in je pravilno orientirana, to je v smeri proti vzhodu.


Slika 3: Tloris podružnične cerkve sv. Uršule

4. Zgodovina cerkve

Cerkev je zelo stara. Po vsej verjetnosti je bila zidana okoli leta 1000. Starinoslovci so leta 1886 potrdili to domnevo, ko so si ogledovali zvonove na cerkvi. Seveda cerkev sprva ni imela take velikosti, temveč je bila veliko manjša. Žal pa se ob restavriranju zgradbe do sedaj nihče ni lotil izkopavanj pod tlakom današnje cerkve, ki bi lahko razkrila tloris prvotne cerkve in jo točneje datirala v čas izgradnje.

Vas Lanišče se po do sedaj znanih podatkih prvič omenja v listini, 29. oktobra 1228 v zvezi s šmarsko župnijo, ko je Wluingus "plebanus de Haarlant" ( tedanje ime za Lanišče ) priča v pismu, s katerim potrjuje patriarh Berthold nakup posestev v Olševku in drugod s strani gornjegrajskega samostana. Iz tega vira lahko razberemo, da je bilo Lanišče nekdaj prafara, kar pomeni, da je bilo tu prvotno cerkveno središče ozemlja današnje šmarske župnije.

Cerkev svete Uršule našteva tudi seznam kranjskih dragocenosti iz leta 1526- Cerkev svete Uršule zu "Lanisch". Janez Vajkard Valvasor jo našteva med šmarskimi podružnicami, ne pove pa, kakšna je bila.

Najstarejši oprijemljiv podatek so freske. Po freskah na zunanji steni, po prizoru Sodbe v spodnjem pasu južnega dela slavoloka proti ladji in po ostankih svetniških postav na freski na severni steni prezbiterija, ki izvirajo iz 20. let 15. stoletja, pa vidimo, da je bila v tem času že zgrajena cerkev današnjih mer in oblik. Ob nastanku je imela preprosto pravokotno ladjo z ravnim, lesenim stropom.

Na voljo nam je tudi nekaj podatkov iz 18. stoletja:

Inventar iz leta 1769 govori, da so popravili cerkvene zidove, vendar stavbe niso bistveno spremenili. Verjetno so spremenili šilasti portal in zazidali rozeto nad njim, nekaj konzol pri svodu v prezbiteriju pa odbili. Inventar iz leta 1788 našteva en glavni oltar in dva stranska, ki sta zelo stara.

Podatki iz 19. stoletja:

Leta 1802 je bil izboljšan cerkveni stolp, leta 1859 je dobila cerkev dva stranska oltarja, 1868 je bil nov glavni oltar, 1885 nova streha na cerkvenem stolpu, leta 1898 pa nova slika svete Uršule, ki si jo je kasneje prilastilo župnišče v Šmarju.

Leta 1954 je Spomeniški urad za Ljubljano in okolico dal popraviti cerkveno streho, ker je ta že pošteno zamakala. Takrat so se v prezbiteriju na zunanjščini pokazale freske. Zato je leta 1966 sledila temeljita restavracija cerkve. Ta je cerkvi vrnil tipično podobo slovenske podružnične cerkve. V prezbiteriju so odkrili tri ozka okna iz obdobja gotike, katera so z ustvarjalnostjo akademskega slikarja Snoja v času obnove dobila barvno steklo. Poleg tega so v prezbiteriju našli tudi 7 pravokotnih odprtin za sveče, eno polkrožno okno, šilast slavolok s posnetimi robovi, staro profilirano menzo in tri plasti fresk. Tudi v ladji so se pojavile plasti fresk, šilasto okno v severni steni, okulus v zahodni steni ter dve stari menzi. Poleg tega so v času restavratorskih del odstranili tudi oltarje in klopi ter uredili okolico cerkve.


Slika 4: Barvno steklo

Staro gotsko stavbo so torej v baroku preuredili po novem okusu dobe. Restavratorji so cerkev obnovili, preprečili zamakanje, konzervirali freske ter odstranili nekatere dele opreme, ki so kvarili pristnost stare gotske podobe cerkve.

4.1 Stari oltar

Glavni oltar ( iz leta 1867 ) : Zidana pravokotna menza. Polihromiran oltar je bil posvečen sveti Uršuli. Arhitektura stebrov in pilastrov je obdajala glavno vdolbino in nosila ogrodje kjer je počivala atika. V njej je bila reliefna skupina sv. Papeža, Sv. Filomene in še neke druge svetnice. Na krilnih konzolah pod gotskima baldehinoma na levi sv. Luka s peresom in knjigo. Na desni sv. Janez s posodo in srcem. V glavni vdolbini je bila slika sv. Uršule, oblečene v belo haljo, prepasane z zlatim pasom in z rdečim plaščem. Pas ji je padal preko ramen, na prsih pa je bil spet z zlatim trakom. Okoli nje so device, nekatere s krono ali vencem na glavi. Pri nogah sta ji sedela sva engeljčka od katerih je desni držal v roki puščice, levi pa tulec. V oblakih nad Uršulo se prikazuje še en angeljček, ki ima v rokah pripravljen venec.

Oltar je imel na hrbtni strani napis: A. Košir, podobar in maler na gornjim Kranju v Ljubnim 1868.

Stranska oltarja ( iz leta 1859) : Severni oltar je bil posvečen sv. Jožefu. Zidana pravokotna menza. V glavni vdolbini je bil kip sv. Jožefa z Jezusom v naročju.

Drugi stranski oltar je bil posvečen sv. Florjanu in v glavni vdolbini je bil prav tako njegov kip.

4.2 Novi oltar

Glavni oltar: Pravokotna menza s križem, desno ob oltarju je lesen, polihromiran kip sv. Uršule, ostanek prejšnjega oltarja. V menzo je vdelan kamnit relief- Križanje. V tem precej globokem reliefu kvadratne oblike je v sredini Kristus z  razprostrtimi rokami, levo Mati božja s sklenjenimi rokami, desno pa Janez evangelist v isti pozi.


Slika 5: Novi oltar

Tako ta, kot tudi relief na stranskem oltarju naj bi izvirala iz nekega porušenega znamenja. Sprva sta bila vzidana v cerkveno zunanjščino, ob restavriranju pa so ju vdelali v oltar.

Stranski oltar: Bralni pult- Ambon, v katerega je vdelan drugi kamniti relief, najverjetneje predstavlja dopasno podobo trpečega Kristusa - Imago pietatis.Ta ima na prsih sklenjeni roki. Leva roka je od komolca navzdol odbita. Kristus ima dolge lase.


Slika 6: Relief Križanja

5. Zunanji izgled cerkve

Fasada je preprosta, gladka stena.Portal je enostaven-pravokotne oblike, vendar je v steni viden zazidan šilast zaključek, nad njim pa na novo odkrito okroglo okence-rozeta, kar kaže na to, da je bil portal gotske šilaste oblike nekoč spremenjen. Na južni steni ladje sta dva pravokotna okna, vmes pa stranski vhod, ki se sedaj uporablja kot glavni. Nad vhodom je bil pred restavracijo cerkve vzidan sklepnik, ki je sedaj vdelan v bralni pult-ambon.


Slika 7: Prezbiterij         

5.1 Prezbiterij

Prezbiterij ima visok kamnit podzidek. V oglih stranic so rudimentirani kvadratni oporniki. Na južni strani prezbiterija je že slabo vidna freska, ki predstavlja svetega Krištofa. To, da je na freski upodobljen sveti Krištof ni ravno naključje. Od 16. stoletja dalje ga namreč zaradi legende slavijo kot pomočnika na morju, saj naj bi prenesel Jezusa preko reke in ta ga je v zahvalo krstil kot Krištofa. To ime v grščini pomeni Kristonosec. Po nekem starem pregovoru je tisti, ki zjutraj pogleda krištofovo sliko, varen do večera. Zato so včasih slikali podobe tega priprošnjika v nadnaravni velikosti na zunanje stene cerkva ali na taka mesta, kjer ga je lahko videlo veliko ljudi. Freska na cerkvi svete Uršule upodablja svetnika postavljenega frontalno. Na rami drži Jezuščka, ki je oblečen v zelenkasto oblačilo, okoli glave pa ima svetniški sij. Krištof nosi rjavordečo obleko, preko ramen pa mu visi temno rdeč plašč. Ima dolge, rumene lase, v roki pa drži ozelenelo palico. V vodi, v kateri stoji, je mitično vodno bitje s krono na glavi, držeče se za svoja dva repa z rokama. Na desni strani je vidna riba faronika, na levi pa neka druga vodna žival. Okoli freske je okvir z ornamenti. Poleg svetega Krištofa je manjša freska Križanja, ki ima tudi ornamentalni okvir. V sredini je Kristus na križu, na sredi Janez, na levi pa Marija, zasukana tričetrtinsko. Ozadje je belo z rjavim pasom. Obe freski sta datirani v sredino 15. stoletja.


Slika 8: Freska sv. Krištofa   

V južni stranici prezbiterija je rozeta. V vzhodni in severni stranici sta gotski okni. Na vzhodni stranici je bil od leta 1936 vzidan gotski relief Križanja,ki je sedaj vdelan v menzo južnega oltarja.

Pod tem reliefom je bila tudi marmornata plošča velikosti 30x56 cm, z napisom: Janez Zakrajšek, žena Marija/ in hči Pavlina iz Amerike/ so tej cerkvi darovali 10.000 Din./ Bogu in sv. Uršuli v čast./ Zahvala in večni spomin jim./1929. Ta plošča je sedaj vzidana na podstrešju do katerega se pride skozi stopnišče zvonika.

5.2 Zvonik

Do vhoda na vzhodni steni vodijo stopnice z ograjo. Stene so nerazčlenjene. V severni steni je pravokotno okence. Svetlobo v zvonik prepuščajo dvoločne line s kamnitim okvirjem. V eni izmed lin na zidu je letnica 1691. Nad linami je podstrešni zidec, ki tvori s streho trikotno čelo, na katerem je vaza. Streha se majhno poševno dvigne, nato pa strmo požene v piramido, čebulo, jabolko in na vrhu križ. Na južni steni zvonika je v trikotnem čelu letnica 1933.


Slika 9: Zvonik

5.3 Zvonovi

Veliki zvon je izjekla, KID, iz leta 1920 in premera 158 cm.. Srednji vlit iz brona,iz leta 1923 in s premerom 123 cm. Iz dveh neuporabnih zvonov je bil leta 1993 v žalskem Ferralitu ulit jnov zvon iz silicij bronove zlitine. Težak je 455 kg in ima premer 93 cm. Na njem je relief Rožnovenske Matere božje, obdan z vinsko trto. Na zvonu je napis: Sveta Marija - prosi za nas / Laniška soseska v oktobru 1993 / ob prvi obletnici posvetitve / slovenskega naroda Mariji.

6. Notranjost cerkve

6.1 Ladja

Dolga je 8. 80m in široka 5. 72m. Je pravokotne oblike in Svodena z nizkim baročnim banjastim obokom, prek katerega potekajo štiri zidane proge. Tla so na novo obložena z rdečimi ploščicami. Na zahodni strani ladje je, nekoč glavni vhod, ki se danes ne uporablja več. Poleg tega vhoda sta lesena spovednica in pevski kor, ki ima ravno dno in balustrado. Ob severni steni so klopi zamenjali s stoli.


Slika 10: Notranjost cerkve

6.2 Slavolok

Širok je 3. 58m in ves dekorativno poslikan, danes očiščen do prvotnih oblik.

6.3 Prezbiterij

Dolg je 5. 72m, širok 4. 90m ter za eno stopnico dvignjen od ladje. Nosi križno-rebrasti gotski obok, ki radialno poteka iz oktagonalnih stranic v okrogel sklepnik, ki predstavlja goloba. Nato poteka od severne stene k južni eno vmesno rebro. In nato še dvoje reber iz slavoločnih kotov, ki se steka v okrogel sklepnik, ki upodablja Jagnje božje z zastavico. Rebra so žlebastega profila s trapecom. Rebra prehajajo posamič v konzole, ki so 145cm od tal. Ena konzola je piramidalna, dve sta figuralni, ki predstavljata sveto Uršulo in še eno neznano figuro. Sveta Uršula pred seboj drži puščico, na glavi se pozna sled krone. Ostale konzole so odbite.V severni steni prezbiterija so vrata v v zakristijo, ki je pod zvonikom.


Slika 11: Sklepnik


Slika 12: Pogled na križno-rebrasto obokanje

6.4 Zakristija

Je križno-rebrasto obokana. V oboku je več odprtin za vrvi, saj je zakristija prej služila tudi kot zvonica. Tlak je iz cementa.

7. Prvi portret "krajine" v slovenskem slikarstvu

Malokdo verjetno ve, da je prav v podružnični cerkvi svete Uršule do zdaj najstarejša znana freska, v katere ozadju je naslikana krajina.

V Sloveniji se ni ohranilo dosti podob iz življenja te svetnice. Prva znana podoba, ki predstavlja mučenje svete Uršule, je freska s konca 15. stoletja na slavoloku cerkve v Mačah v Preddvoru pri Kranju, druga pa je naša podoba v Laniščah, ki izhaja iz tretjega desetletja 16. stoletja. Nato je iz kasnejšega obdobja znanih še nekaj podob, vendar se količina le teh kmalu konča.

Freska sv. Uršule z devicami je ohranjena na severni steni ladje in najverjetneje izvira iz časa med leti 1520 in 1530. Med najbolj bistvene dejavnike, ki pomagajo podobo datirati, sodijo:

-Njeno mesto na severni steni ladje: Severna stena namreč zaradi vremenskih razmer ni imela oken in je bila zato tudi najbolj primerna za slikanje fresk.
-Značilna oblačila
-Način slikanja obrazov
-Pomembna vloga krajine
-Modeliranje z barvami
-itd.

Freska svete Uršule ni ohranjena v celoti: Levi del je ohranjen le do polovice, ostanek pa so razbili v baroku, ko so delali oprogo za stropno banjo. Poškodovane so bile tudi človeške postave v ospredju. Te so danes restavrirane. Slika svete Uršule prikazuje veliko vodno površino. Na njej vidimo v ospredju ladjo, na kateri plovejo sveta Uršula in njene spremljevalke. V ozadju se bliža druga ladja. Na obrežju spredaj stojijo trije bradati možje z napetimi loki in samostrelom v roki, ki se pripravljajo, da bodo začeli s puščicami streljati na mlade device.Na bregu zadaj se dvigujejo najprej nizki griči, nato veriga hribovja in na horizontu še vrhovi višjih gora. Dogodek, ki je po svoji dramatičnosti gotovo vrhunec Uršuline zgodbe, je pri laniškem slikarju bolj idilična scena kot dramatični prizor. Lokostrelci na obrežju v ospredju grozijo dekletom le z naperjenim orožjem , drugače pa so slikarja verjetno bolj zanimale njihove poze, obleka in bojna oprava.

Bolj kot z dejanjem je slikar skušal uprizoriti hunsko divjost z njihovimi obrazi, zato vojaki ne gledajo svojih žrtev, ampak se je levi strelec obrnil proti gledalcem, srednji pa proti levemu.Tudi na ladji ni nobenega strahu, Uršula in tovarišice mirno plovejo usodi naproti. Noben val ni vzburkal vode, noben nepričakovan v idilični megličavi pokrajini ne napoveduje strahote bližajočega se dogodka. Slikarju je torej sveti dogodek služil le kot predloga in obenem kot priložnost, da izrazi svoje nad lepoto pokrajine, ki ga je obdajala, svoje navdušenje nad lepimi obrazi in oblekami devic ter divjimi hunskimi obličji. Prav to umirjeno, rekli bi "idilično" občutje, ki preveva vso podobo, nam omogoča, da lahko zanesljivo trdimo, od kod izvira umetnik sam ali pa vsaj njegov način slikanja.


Slika 13: Prihod svete Uršule pred Köln

V začetku 16. stoletja je ob Donavi živelo in delalo nekaj slikarjev , ki jih je družilo zanimanje za lepoto narave. Danes označujemo te umetnike kot pripadnike donavske šole. Značilno za njihovo umetnost je upodabljanje narave, celovitosti njene atmosfere in njenih skrivnih sil.

To občutje zasledimo tudi pri laniškem slikarju in nam poleg nekaterih slogovnih ujemanj pomaga, da freske našega umetnika postavimo v vrsto s tistimi spomeniki našega stenskega slikarstva prve četrtine 16. stoletja, katerih nesporni kvalitetni vrh predstavljajo freske v cerkvi v Marija Gradcu pri Laškem iz leta 1526, laniškim pa kvaliteti enakovredne in sočasne ter po slogovnih elementih sorodne pa so freske v Brodu pri Bohinju, v Bodeščah pri Bledu, v Pristavi pri Polhovem Gradcu, na Spodnji Slivnici, itd.

Freska svete Uršule ima posebno   pomemben položaj v razvoju slovenskega stenskega slikarstva v času njegovega največjega razcveta od 13. do 16. stoletja.

Poleg človeškega telesa je krajina najpomembnejši vir upodabljanja in inspiracije v razvoju umetnosti. Razvoj motiva pokrajine je v zgodovini slikarstva strogo povezan z odnosom človeka do narave. In kakor se je ta odnos spreminjal, tako se je spreminjala tudi vloga pokrajine v slikarstvu in umetnosti nasploh.

Za slovensko slikarstvo je v tem času-času renesanse predvsem pomemben razvoj severne renesanse. Njeni pripadniki začno namreč že v 15. stoletju na vseh slikah upodabljati poleg glavnega prizora tudi pokrajinsko ozadje.    


Slika 14: Krajina v ozadju

Bodisi da je v ospredju naslikan portret ali svetopisemska zgodba, vedno se na eni ali drugi strani odpira pogled na naravo. Pri tem umetnik ne slika kake določene krajine, ampak kombinira podobe najslikovitejših gorskih vrhov, sotesk, jezer, itd., ki jih je videl na svojih potovanjih. Zato imenujemo tako pokrajino "potujoča krajina".

Laniška podoba svete Uršule z naslikano krajino se logično perspektivistično poglablja. Umetnik je to dosegel z barvno perspektivo: Med zelenilo prvih gričev za jezerom je začel nanašati rjavo barvo, vrhove za temi je naslikal zeleno-modre, gore v ozadju, ki se stapljajo z obzorjem, pa je naslikal modre. Izkušnja zračne perspektivetorej, po kateri se pokrajina, čim bolj se oddaljuje, staplja z barvo obzorja, dokler se z njo ne izenači. Pri donavskem slikarju lahko ugotovimo katero krajino je slikal. Voda, po kateri plove Uršula s spremljevalkami, je naslikana kot jezero. Nad njegovim površjem se dvigujejo meglice.


Slika 15: Severna stena ladje

To pa je tipično jutranje vzdušje barjanske pokrajine, na obronkih katere leži tudi Lanišče s cerkvijo svete Uršule. Če je torej v ozadju naslikano Barje, je povsem možno, da je največji izmed hribov v ozadju Krim.

Obenem je ta podoba krajine tako različna od drugih naslikanih pokrajin, ki jih poznamo v srednjeevropskem in slovenskem slikarstvu v tedanjem času. Laniški slikar je bil izredno dovzeten za lepoto in značilne pojave narave, ki ga je pri delu obdajala. Še več; uspelo mu je naslikati občutje te pokrajine ne glede na to, ali je bil domačin ali tujec. Obstaja možnost, da je fresko slikal po posredni ali neposredni predlogi.

Sicer pa to ni toliko pomembno kot je to, da se je slikar donavske šole znal  vživeti v svojevrstni svet  barjanske pokrajine in, da je skušal obnoviti njeno doživetje z vsemi značilnostmi. Temu občutju je podredil ves verski dogodek, ki bi moral biti slikarjevo prvo zanimanje, saj je posvečen zaščitnici cerkve. Česa takega pozneje v slovenski umetnosti kar dolgo več ne srečamo.

8. Ostale freske

8.1 Ladja

Na desnem delu severne stene je v velikem pravokotnem okviru prizor Svetega Jurija, ki reši pred zmajem Marjeto. Levo jezdi na konju svtlolasi vitez Jurij, desno pa kleči Marjeta. V ozadju je vidna arhitektura mesta in krajina. Sveti Jurij je bil močno poškodovan, ko so predrli pravokotno okno.

Pod novo odkritim neogotskim oknom sta dve klečeči figuri, levo pa je že omenjen prizor Uršuline smrti. Te freske datiramo v 3. desetletje 16. stoletja.


Slika 16: Prizor svetega Jurija

8.2 Slavoločna stena

Zgoraj prizor  Marijinega oznanjenja. Na desni strani kleči Marija ob bralnem pultu v poznogotski obokani sobi. Ima dolge svetle lasi in je odeta v rdeč plašč. Levo v kozici je božja roka, ki kaže na Marijo. Na levi strani kleči angel in steguje roke proti Mariji. V kozici je Kristus, ki prav tako kaže proti Mariji. Prizor nad severnim stranskim oltarjem je danes žal nerazpoznaven.Ohranjen je le majhen kos freske z naslikanim gotskim krogovičjem Prizor nad južnim   stranskim oltarjem prikazuje svetega Ahacija in tovariše. Ti so nabodeni na trne. Zgoraj je upodobljen angel s krili, ki z odprto culo sprejema njihove duše. Nekateri domnevajo, da bi bil avtor te freske lahko Janez Ljubljanski, saj angelova glava še kar ustreza njegovim drugim upodobitvam.


Slika 17: Marijino oznanjenje

8.3 Prezbiterij

Na severni strani prezbiterija so naslikane 3 svetniške postave, ki so deloma še ohranjene. Da so to svetniki nam kažejo svetniški siji nad njihovimi glavami. Opazni so mehki prehodi v oblačilih. Slikarije datiramo v 1. polovico 15. stoletja. Pod tem je prizor, ki se ga ne da več razbrati. Freske na tem mestu so močno poškodovane, ker je  zaradi zamakanja vode odpadal omet, vlaga pa je še dodatno pripomogla k uničenju.

V vzhodni steni prezbiterija je naslikano gotsko  vitičevje-rastlinska dekoracija in Kristusova glava. Nad rdeče barvanimi okno so konzervacijski križi. Te manjše freske ne spadajo k prvotni poslikavi.

9.Slogovni povzetek

Cerkev svete Uršule točno ne moremo datirati, dokler se restavratorji ne bodo lotili izkopavanj pod tlakom današnje cerkve. Lahko pa zatrdimo, da izgradnja cerkve sega vsaj v začetek 15. stoletja. Po temeljiti restavraciji cerkve leta 1966 je cerkev pridobila "spretno obnovljeno notranjščino", kot se je izrazil prof. Stele. Posebna pridobitev teh restavratorskih del pa so bile takrat na novo odkrite freske, za katere se imamo zahvaliti tudi puščanju cerkvene strehe, ki so del teh fresk odkrile, čeprav jih je vlaga s tem tudi precej uničila.


Slika 18: Pogled iz vasi

_________________________________

Viri:

    * Stanislav Kočar: Cerkve v občini Škofljica, Turistično društvo Škofljica, 1999
    * Stane Mikuž: Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, Zavod RS za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1978
    * Varstvo spomenikov, Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana
    * Mikuž Stane: Zgodovinski del šmarske topografije, 1935 ( kopija iz  arhiva Rs za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana )
    * Zavod RS za spomeniško varstvo-Spomeniška kartoteka: Cerkev sv. Uršule
    * Marijan Zadnikar, Drago Komelj: Konservatorska poročila za leti 1953 in 1954,Publikacija Varstvo spomenikov
    * Janez Mikuž: Prvi portret "krajine" v slovenskem slikarstvu ( V Zborniku občine Grosuplje V, 1973
    * Vera Schauber, Michael Schindler: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu,Založba Mladinska knjiga
    * Zavod RS za varstvo spomenikov: Kopije spisov v zvezi s cerkvijo svete Uršulev Lanišču, 1954-1967
    * Leon Herman, Stane Kočar, Lado Kovačič, Jože Tominc: Župnija- Kraj srečanja Boga in človeka, Škofljica, 2001