Letošnje vreme ni ravno naklonjeno izletnikom, malo več prilagajanja pa je potrebno predvsem tistim, ki potujejo z javnim prevozom. Tako se je marsikdo izmed nas spraševal iti ali ne iti. ARSO je še za petek, 27.10.2023, dan pred načrtovanim izletom, razglasila najvišjo stopnjo vremenske ogroženosti.
Prevladal je optimizem in nekaj se nas je odpravilo z vlakom na pot iz Škofljice proti Novemu mestu. Z nasmehom na obrazu nas je na železniški postaji Škofljica pričakala uslužbenka Slovenskih železnic in nič kaj optimistično pripomnila: »Žal ne boste prišli na cilj kot ste planirali, saj ima vlak iz Ljubljane 14 minut zamude. Pa veste, da ne boste potovali le z vlakom. V Radohovi vasi se boste presedli na avtobus in se peljali do Trebnjega. Tam pa ponovno na vlak do Novega mesta.«
Optimizem nas ni zapustil in zdelo se je prav zabavno, da se bomo za 3 EUR, kolikor stane vikend povratna vozovnica Škofljica – Novo mesto – Škofljica, peljali celo z dvema prevoznima sredstvoma . Poleg tega smo imeli veliko časa za ogled krajev skozi katere smo se vozili, saj je imel vlak do našega cilja celo 24 minut zamude. Pot od Škofljice do Novega mesta je tako trajala 1 uro in 50 minut in prav zabavali smo se ob tem, ko nam je voznik sodobnega vlaka pokazal števec vlaka na katerem je pisalo 180 km/h, naša povprečna hitrost pa je bila dobrih 30 km/h. Kdo bi se v dobri družbi sekiral za to.
Na železniški postaji Novo mesto Kandija nas je pričakala naša vodička, ki pa ni bila »navadna« vodička. Bila je namreč naša soobčanka Katarina Jaklitsch Jakše, ki živi v občini Škofljica, po rodu pa je iz Novega mesta. Kako prikladno je bilo to, se je izkazalo tekom celega dneva. Imeli smo skupne točke pogovora in vodičko, ki je imela poleg tega dobre prijatelje in znance v Novem mestu.
Pot od železniške postaje nas je vodila mimo Splošne bolnišnice Novo mesto, preko Kandijskega mostu, od koder so čudoviti pogledi na Krko, stare mestne hiše ob reki in čudovito Stolnico sv. Nikolaja oz. Kapiteljsko cerkev na vrhu griča.
Naša prva točka ogleda je bila Mestna hiša Novo mesto ali Rotovž, kjer ima sedež Mestna občina Novo mesto. Ob odsotnosti župana, zaradi poslovnih obvezosti v tujini, nas je pred mestno hišo sprejel podžupan g. Urban Kramar in nas popeljal v notranjost mestne hiše. V dvorani mestnega sveta nam je predstavil občino Novo mesto, njen razvoj, demografsko sliko prebivalstva in zadnje največje projekte občine. Prav posebno pozornost pa smo v pogovoru namenili kulturno turistični dejavnosti Novega mesta. Novo mesto je pred leti izdelalo prav posebno celostno grafično podobo, ki v logotipu v imenu Novo mesto skriva vse kar želijo poudariti – zgodovino, razvoj, srčne in vesele ljudi, naravo in ustvarjalnost.
Mestna občina Novo mesto je leta 2016 ustanovila Zavod za šport, kulturo, turizem in mladino Novo mesto ali krajše Zavod Novo mesto. To pa je nekaj, kar nam manjka v občini Škofljica, in upamo, da nam kmalu uspe ustanoviti krovno organizacijo, ki bo tudi pri nas pokrivala tako široka področja družbenega življenja v občini.
Sledil je ogled mestnega trga, ki je od leta 2019 zaprt za promet in prav prijetna peš cona za kramljanje ob stojnicah ali v lokalih na robu trga.
Naprej nas je pot vodila do Frančiškanskega samostana Novo mesto in cerkve ob njem. Ogledali smo si notranjost cerkve, ki je obdana s čudovitimi oltarji in freskami. Naša ušesa so bila deležna božanskega zvoka orgel, ki jih je prav v tem trenutku igrala organistka. Prav posebno presenečenje pa je bilo, ko nas je pater Gregor Kos popeljal do samostanske knjižnice, ki je poznana kot najstarejša novomeška knjižnica s svojo 550-letno zgodovino. Obseg knjižnice ocenjujejo na preko 20.000 knjižnih enot. Prav posebno vrednost pa ima okoli 30 inkunabul oz. prvotiskov. Lepo je videti na enem mestu toliko primerkov knjig, ki ima vsaka svojo zgodovinsko vrednost in sporočilo. Najstarejša med njimi je iz leta 1552, in sicer 180 zvezkov s področja farmacije in medicine. Pater Gregor Kos pa nam je pokazal tudi spričevalo našega olimpionika Leona Štuklja.
Veliko časa bi lahko preživeli v samostanskih prostorih in imeli bi kaj videti. Vendar pa smo bili vezani na vozni red javnega prevoza in imeli smo še nekaj točk ogleda.
Pot nas je naprej vodila v Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto, kjer nas je v prostore knjižnice popeljala knjižničarka gospa Darja Peperko Golob. Predstavila nam je posebno (domoznansko) sobo, ki je sicer zaprta za širšo javnost in nam predstavila hrambo posebnih knjižnih del, ki imajo zgodovinsko vrednost. Predstavila je pomen digitalizacije knjižnih del in posebnih zbirk, ki so s sodobnim načinom shranjevanja v digitalni obliki dostopni širši zainteresirani javnosti, predvsem v strokovne namene. Imeli smo prav posebno priložnost, da smo si lahko ogledali tudi zgodovinsko sobo Janeza Cesarja, ki je v gledališki sezoni 1925/26 igral znanega Krjavlja.
Kdo ne pozna hudomušnega Jurčičevega besedila iz knjige Deseti brat, kjer reče Krjavelj (v dolenjskem narečju): »Pa sm ga presejkov, samga hudiča sem presejkov na dva kuosa. Dvakrat je palu u morje. Prvič je reklu strbunk, drugič pa se je slišalu štrrrrbunk.«
Knjižnica Mirana Jarca pa je tudi prva knjižnica, ki omogoča moderno 24-urno izposojo knjig. Imeli smo priložnost videti predstavitev takega načina izposoje.
Iz knjižnice smo se povzpeli na vrh griča nad starim mestnim jedrom do Stolnice sv. Nikolaja ali kot pravijo domačini Kapiteljska cerkev, ki je posebnost med cerkvami. Njena značilnost je lomljena vzdolžna os cerkve. Glavni oltar krasi Tinttoretova slika sv. Nikolaja. Tesno je povezana z zgodovino cerkvene organizacija na Dolenjskem. Prenovljen zvonik se ponaša z vrsto atraktivnimi elementi in nas je po 126 stopnicah popeljal do ploščadi na vrhu zvonika, kjer so 4 zvonovi, ki pričajo o bogati zgodovini cerkvene dediščine. S ploščadi je lep razgled na vse štiri smeri Novega mesta z okolico.
Po vsem ogledanem in polni informacij ter novih doživetij so se oglasili tudi naši želodčki. Tudi pri izbiri restavracije smo se posvetili bližini železniške postaje in Gostišče Loka je prava izbira za tiste, ki se bodo odpeljali z vlakom naprej. Gostišče se nahaja v neposredni bližini tik pod železniško postajo Novo mesto Center. Simpatična gostiteljica nam je postregla okusno svežo hrano.
Do odhoda vlaka smo imeli še nekaj časa in izkoristili smo ga za kratek ogled Kulturnega centra Janeza Trdine.
Po vstopu na vlak smo bili prijetno presenečeni, saj je vlak prišel celo minuto prej kot je bilo navedeno v voznem redu. Naš povratek z vlakom, avtobusom in ponovno z vlakom je minil zelo hitro, saj je vlak od Novega mesta do Škofljice pridelal le 10 minut zamude. In tako smo v tako »kratkem« času vožnje težko strnili vse vtise udeležencev ekskurzije Kulturno umetniškega društva Škofljica v Novo mesto.
Na koncu je bil dvom »Iti ali ne iti« povsem odveč. Sonce nas je ves dan toplo grelo, za prijetno vzdušje pa smo poskrbeli sami udeleženci in naši gostitelji. Naša posebna vodička Katarina pa se je izkazala v vseh pogledih. Dokazala je, da smo ljudje tisti, ki s svojimi prijatelji naredimo dobro za vse in tudi na tej poti nas je spremljal nov slogan Občine Škofljica: »Škofljica smo ljudje«.
Več fotoutrinkov z ekskurzije je na voljo na društveni Facebook strani.
Zapis in fotografije: Mojca Brkinjač
